13. 2. 2024: Nemški zakon o skrbnem pregledu podjetij v dobavnih verigah in njegov vpliv na slovenska podjetja
S 1. 1. 2024 se širi krog zavezancev po nemškem zakonu o skrbnem pregledu družb v dobavnih verigah - zdaj zavezuje vse družbe z najmanj 1000 zaposlenimi. Ker je Nemčija največja trgovinska partnerica Slovenije, je pričakovati, da bo v letu 2024 še več slovenskih družb soočenih s poizvedbami in zahtevami s strani svojih nemških poslovnih partnerjev glede zagotavljanja spoštovanja človekovih pravic in varovanja okolja.
22. 1. 2024: CSRD na dnevni red vrača vprašanje ustvarjanja vrednosti skozi standarde ESG
Direktiva Evropske unije o poročanju o trajnostnostnem poslovanju podjetij (CSRD) je bila objavljena decembra 2022, v nekaterih primerih pa bo začela veljati že z letom 2024. CSRD se nanaša na približno 50.000 podjetij s sedežem v EU ali pomembno poslovno dejavnostjo na ozemlju Evropske unije. Direktiva od podjetij glede trajnostnostnega poročanja zahteva veliko več kot kateri koli predpis do sedaj.
Ključno vprašanje za vodstva podjetij še zdaleč ni samo skladnost poslovanja z direktivo CRSD. Še veliko bolj pomembno vprašanje bi moralo biti: "Kako lahko moje podjetje v svetu, osredotočenem na trajnost, ustvarja večjo dodano vrednost?"
19. 12. 2023: Potekel je rok za vzpostavitev prijavnih poti
Državni zbor je dne 27. 1. 2023 sprejel Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri) s katerim se v slovenski pravni red prenaša Direktivo 2019/1937/EU. Namen ZZPri je zaščita oseb, ki prijavijo kršitve s katerimi se seznanijo oziroma jih zaznajo v svojem delovnem okolju, tako v zasebnem kot javnem sektorju v Sloveniji.
17. decembra 2023 je potekel rok za vzpostavitev prijavnih poti za zavezance v zasebnem sektorju, ki imajo od 50 do 249 zaposlenih.
15. 11. 2023: Spremembe in dopolnitve Zakona o delovnih razmerjih
Danes je bil v Uradnem listu RS št. 114 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1D), ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel dne 7. novembra 2023 na izredni seji. ZDR-1D začne veljati 16. 11. 2023.
9. 11. 2023: Nova pravila o evidencah delovnega časa
Od 20. novembra naprej se z novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti širi obseg obveznosti vodenja evidenc delovnega časa za delodajalce. Ključni cilj novele je zagotoviti bolj transparentne podlage za učinkovit nadzor nad spoštovanjem zakonskih določb o delovnem času, spoštovanjem odmorov, počitkov in ostalih pravic delavcev, vezanih na delovni čas.
28. 6. 2023: Prijava neposredne tuje naložbe
Z dnem 30. junij 2023 se preneha uporabljati ukrep pregleda neposredne tuje naložbe, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20 s spremembami in dopolnitvami), kar pa ne pomeni, da je prenehala tudi sama obveznost prijave tuje naložbe. Državni zbor je sprejel predlog novele Zakona o spodbujanju investicij, ki s 1.julijem 2023 nadaljuje z ukrepom pregleda neposredne tuje naložbe, a hkrati uvaja pomembne novosti.
16. 5. 2023: Le še teden dni za zagotovitev skladnosti z ZZPri
Februarja letos je začel v Sloveniji veljati nov Zakon o zaščiti prijaviteljev - "žvižgačev". Gre za zakon, ki celovito ureja pomembne ukrepe za zaščito oseb, ki prijavijo kršitev v svojem delovnem okolju.
6. 2. 2023: Sprejet je novi Zakon o zaščiti prijaviteljev
Državni zbor je dne 27. 1. 2023 sprejel Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri). Zakon v slovenski pravni red prenaša Direktivo 2019/1937/EU in celovito ureja zaščito oseb, ki prijavijo kršitve s katerimi se seznanijo oziroma jih zaznajo v svojem delovnem okolju.
6. 2. 2023: Novi Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2)
ZVOP-2 je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije dne 27 .12. 2022, veljati pa je začel z dnem 26. 1. 2023.
ZVOP-2 v našo zakonodajo prenaša določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov EU (Splošna uredba), ki so se že do sedaj neposredno uporabljale, in ki v velikem delu nadomeščajo določbe do sedaj veljavnega slovenskega področnega zakona, Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Poleg tega pa je ZVOP-2 določil še nekatera področja, ki s Splošno uredbo niso bila urejena in jih je Evropska unija prepustila v urejanje državam članicam, kot so npr. pogoji za preverjanje privolitev mladoletnih oseb, pogoji za obdelavo osebnih podatkov umrlih, razpon kazni, itd.
Upoštevati pa je potrebno, da, kljub sprejetju novega zakona, veljata tako Splošne uredba kot ZVOP-2, zato je tudi določbe na novo sprejetega zakona treba brati v luči Splošne uredbe.
3. 1. 2023: Sprejet nov »interventni« zakon
Državni zbor Republike Slovenije je dne 16. 12. 2022 sprejel Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK). Zakon je objavljen v Uradnem listu št. 163/2022 z dne 27. 12. 2022 in je stopil v veljavo dne 28. 12. 2022, nekateri ukrepi pa se bodo začeli izvajati po pridobitvi pozitivne odločbe Evropske komisije o skladnosti pomoči za gospodarstvo iz tega zakona s 107. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije.
4. 1. 2023: 26. januarja 2023 se začne uporabljati novi Zakon o varstvu potrošnikov
29. septembra 2022 je bil sprejet novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), ki prinaša številne spremembe predvsem v luči večje zaščite potrošnikov ter dodatnih obveznosti za podjetja. Spremembe se med drugim nanšajo na:
- vrstni red za uveljavljanje pravic – popravilo/zamenjava blaga in šele potem sorazmerno znižanje ali vračilo celotne kupnine;
- pravico do zavrnitve v primeru neskladnosti blaga v roku 30 dni in podaljšanje obdobja, v katerem velja domneva neskladnosti blaga ob dobavi;
- uveljavljanje garancije le še pri garantu in ukinitev eno mesečne garancije za rabljene izdelke;
- skrajšan rok za odpravo napak iz naslova garancije;
- ureditev spletnih tržnic;
- uvedbo tehničnih sredstev za preverjanje zanesljivosti osebe, ki objavi oceno izdelka;
- posebne oblike prodaje – razprodaje.
28. 12. 2022: Nemški zakon o skrbnem pregledu podjetij v dobavnih verigah in njegov vpliv na slovenska podjetja
S 1. januarjem 2023 stopi v Nemčiji v veljavo Zakon o skrbnem pregledu podjetij v dobavnih verigah (nem. Gesetz über die unternehmerischen Sorgfaltspflichten in Lieferketten). Gre za zakon, ki večja nemška podjetja, torej podjetja z najmanj 3.000 zaposlenimi (z letom 2024 se bo ta številka znižala na zgolj 1.000 zaposlenih), zavezuje, da sprejmejo ukrepe s ciljem bolj trajnostnega delovanja, in hkrati spremljajo ukrepe svojih posrednih in neposrednih dobaviteljev na tem področju. Ker je Nemčija največji trgovinski partner Slovenije, bo ta zakon v določeni meri vplival tudi na slovenska podjetja, ki so vključena v dobavne verige večjih nemških podjetij.
17. 1. 2022: Višja sila v pogodbenih razmerjih
V začetku leta 2020 je epidemija Covid-19 povzročila drastične spremembe, ki so močno vplivale na naše vsakdanje življenje in številna pogodbena razmerja. Zaradi epidemije je bila večina trgovin, restavracij, nastanitvenih objektov, športnih, wellness in drugih storitev skoraj čez noč zaprtih. Posledice omejevalnih ukrepov so sprožile številna pravna vprašanja, tudi na področju pogodbenega prava. Eno najpogostejših vprašanj v praksi je bilo, ali razglasitev epidemije in izvajanje omejevalnih ukrepov pogodbenim strankam omogoča uveljavljanje izjeme od načela pacta sunt servanda (»dolžnost zpolnitve pogodbenih obveznosti«) zaradi višje sile.
3. 1. 2022: Sprejet nov protikoronski paket (PKP 10)
Državni zbor je 27. 12. 2021 sprejel Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (Ur. l. RS, št. 206/2021 z dne 29. 12. 2021), imenovan tudi Protikoronski paket 10 (PKP10). Z namenom omilitve in odprave posledice in vpliva nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) PKP10 določa ukrepe na področju zdravstva, dela, gospodarstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, dodeljevanja finančnih spodbud in likvidnostnih sredstev ter zaščite, reševanja in pomoči.
11. 11. 2021: Aktualne novosti na področju najema poslovnih prostorov
Novela Stanovanjskega zakona (SZ-1E), ki je stopila v veljavo dne 19. 6. 2021, je prinesla pomembno novost, in sicer je z njeno uveljavitvijo prenehal veljati Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju »ZPSPP«).
Zadevni zakon pa se še vedno uporablja za pogodbe, sklenjene na njegovi podlagi pred uveljavitvijo tega zakona. Slednje pomeni, da se od 19. 6. 2021 dalje za najemna razmerja za poslovne prostore upoštevajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju »OZ«) in določbe same najemne pogodbe. S tem sta stranki najemne pogodbe pridobili večjo svobodo pri urejanju najemnega razmerja, saj podrobne in kogentne norme ZPSPP ne veljajo več.
7. 10. 2021: Vpis elektronskega naslova družbe
Še (zgolj) 5 mesecev za izpolnitev zakonske obveznosti vpisa elektronskega naslova družbe v register
V skladu z zadnjimi spremembami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1K, Ur. list RS, št. 18/2021 z dne 9. 2. 2021), morajo kapitalske ter osebne gospodarske družbe, gospodarska interesna združenja in podružnice tujih družb pri prijavi za prvi vpis v sodni register posredovati tudi svoj elektronski naslov. Obstoječe družbe pa morajo svoj elektronski naslov v register vpisati v roku 1 leta od uveljavitve spremembe zakona, to je do 24. 2. 2022.
25. 3. 2020: COVID-19 – Interventni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami
Državni zbor Republike Slovenije je 20. 3. 2020 sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19). Zakon določa tek sodnih in upravnih postopkov, ukrepe pri izvrševanju kazenskih sankcij ter vpliva na poslovanje notarskih pisarn.
Zakon izrecno določa, da so ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javno pravnimi zadevami le začasni in veljajo do prenehanja razlogov zanje, kar ugotovi vlada s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020.
Ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami
Ukrepi, ki jih zakon predvideva v zvezi s sodnimi zadevami, so vezani predvsem na tek rokov.
Zakon določa, da ne tečejo naslednji sodni roki:
- roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih,
- roki v sodnih zadevah, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne v skladu z 83. členom Zakona o sodiščih,
- roki za vložitev ustavne pritožbe.
Skupaj z ukrepi, ki jih predvideva zakon, pa je pomembna tudi Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 3. 2020, s katero je določeno, da se vsi razpisani naroki v zadevah, ki ne sodijo v nujne zadeve, prekličejo. Nadalje Odredba določa, da razen v nujnih zadevah v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi.
Ukrepi v upravnih in drugih javnopravnih zadevah
Zakon določa, da roki v upravnih in drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, za opravljanje procesnih dejanj strank in za izpolnitev njihovih materialnih obveznosti ter roki za opravljanje procesnih dejanj upravnih in drugih državnih organov, organov samoupravnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil in za izdajanje upravnih aktov ne tečejo. Prav tako ne tečejo roki v prekrškovnih zadevah.
Vendar pa zakon posebej predvideva, da se tek rokov ne prekine v posamičnih upravnih zadevah, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti.
Poslovanje notarskih pisarn
Predsednik Notarske zbornice lahko sprejme začasne ukrepe glede načina njihovega poslovanja in omejitve uradnih ur. Na podlagi Odredbe o začasnem delovnem času notarjev v času trajanja epidemije virusne okužbe SARS-COV-2 je bilo odločeno, da se začasno spremenijo uradne ure notarskih pisarn, in sicer: ponedeljek, torek, četrtek in petek od 9. do 12. ure in sreda od 13. do 17. ure.
20. 3. 2020: COVID-19 – Sprejet Zakon o interventni ukrepih na področju plač in prispevkov
Državni zbor RS je danes na seji po nujnem postopku sprejel Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov, ki prispeva k ohranitvi delovnih mest v podjetij, ki jih je nalezljiva bolezen COVID-19 najbolj prizadela. S predlaganimi ukrepi bo delodajalec ob izpolnitvi določenih pogojev lahko uveljavljal povračilo nadomestila plače. Hkrati zakon ureja odlog plačila prispevkov za socialno varnost za samozaposlene osebe.
Zakon ne posega v veljavno sistemsko ureditev Zakona o delovnih razmerjih, temveč zgolj zagotavlja, da lahko delodajalci, ob izpolnjevanju določenih pogojev, uveljavljajo delno povračilo nadomestila plače v primeru uporabe instituta začasnega čakanja na delo. Delavcu v času začasnega čakanja na delo pripada nadomestilo plače v višini 80% povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev. S sprejetjem predmetnega zakona lahko delodajalec uveljavlja delno povračilo nadomestila plače v višini 40%.
Delno povračilo nadomestila plače lahko uveljavljajo vse gospodarske družbe, zadruge, delodajalci fizične osebe, ki zaposlujejo delavce in ter na podlagi predloženega opisa poslovnega položaja izkažejo, da zaradi poslovnih razlogov začasno ne morejo zagotavljati dela hkrati najmanj 30% zaposlenim delavcem, zaradi česar se odločijo za napotitev delavcev na začasno čakanje na delo ter ob dodatnem pogoju, da se zavežejo k ohranitvi delovnih mest delavcev na začasnem čakanju na delu za najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo.
Delodajalec vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil vloži pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, vendar najpozneje do vključno 30. septembra 2020. Pravico do delnega povračila nadomestil plače lahko delodajalec uveljavlja le enkrat in največ za tri zaporedne mesece.
Zakon prav uvaja ukrep odloga plačila prispevkov, do katerega je upravičena vsaka samozaposlena oseba, ki opravlja katerokoli pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost, ne glede na pravno organizacijsko obliko izvajanja dejavnosti, če je v obvezno zvarovanje vključena na podlagi te dejavnosti in ne izpolnjuje pogojev za obvezno vključitev v obvezno zavarovanje tudi na kakšni drugi zavarovani podlagi ter nima drugih zaposlenih. Upravičencem se odloči plačilo prispevkov, ki zapadejo v plačilo meseca aprila, maja in junija 2020. Odložene prispevke mora upravičenec plačati najkasneje to 31.3.2022.
3. 2. 2020: Spremenjena definicija in način določitve minimalne plače
Z zadnjo novelo zakona, ki ureja minimalno plačo - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o minimalni plači (ZMinP-B, Ur.l. št. 83/18), se je s 1. januarjem 2020 spremenila definicija minimalne plače in način določitve minimalne plače od leta 2021 dalje.
ZMinP na državni ravni določa višino minimalne plače, ki jo morajo spoštovati vsi delodajalci pri plačilu delavcev za njihovo opravljeno delo. Znesek minimalne plače predstavlja najnižjo možno mesečno plačo (bruto), ki pripada zaposlenemu za polni delovni čas. V skladu z navedenim zakonom, v letu 2020 minimalna plača znaša 940,58 evrov (bruto). Dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, del plače za delovno uspešnost in plačilo za poslovno uspešnost, dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, se ne vštevajo v minimalno plačo.
ZDR-1 določa obvezne dodatke kot so dodatek za delovno dobo, dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (nočno, nadurno, nedeljsko in praznično delo) in dodatke za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu. Pravica do zadevnih dodatkov je torej zakonsko določena in se ji ni mogoče odpovedati. Dodatna opredelitev dodatkov in določitev višine posameznih dodatkov (zakonskih in po kolektivnih pogodbah) pa je predmet kolektivnega dogovarjanja, kjer delodajalci oz. njihovi predstavniki sodelujejo s sindikati kot predstavniki delavcev.
V primeru dilem, ko delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, je mnenje stroke, da bi moral delodajalec zaradi načela enakosti kot kriterij za določitev višine dodatka upoštevati višino določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, ki bi ga zavezovala, ali v primerljivi kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.
Do primera, ko delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, se je v podobnem primeru opredelilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, kjer pojasnjuje da če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.
12. 9. 2019
Varstvu osebnih podatkov vse od sprejema Splošne uredbe o varstvu podatkov ((EU) 2016/679 t.i. GDPR) maja prejšnje leto posvečamo nemalo pozornosti. Na tem področju že dalj časa pričakujemo sprejem novega Zakona o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-2). Trenutno se predlog zakona nahaja v drugem krogu medresorskega in strokovnega usklajevanja. Koncept zakona iz obdobja 2017-2018 se je namreč po prvem krogu medresorskega in strokovnega usklajevanja spremenil. Novi predlog je prečiščen in nima več značaja »zakonika«, saj so bile upoštevane pripombe o nepotrebnosti povezovalnih ali dopolnjevalnih določb v zvezi s Splošno uredbo.
Cilj novega predloga zakona je zagotoviti izvrševanje določb Splošne uredbe o varstvu podatkov (t.i. GDPR), tako da se določi nacionalne posebnosti v okviru pooblastitvenih klavzul oz. direktivnih določb iz Splošne uredbe (in s tem ohrani visok nivo varstva osebnih podatkov) ter zagotoviti prenos Direktive (EU) 2016/680 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ v pravni red RS.
Poglavitne zakonodajne spremembe glede na sedanji ZVOP-1 se nanašajo tako na splošne kot posebne določbe kot tudi na področne ureditve (znatno spremenjena definicija splošne privolitve posameznika; na novo razdelane definicije posebnih vrst osebnih podatkov; nova ureditev za pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov; podrobnejša ureditev postopka uveljavljanja pravic posameznikov; poseben del, ki ureja področje pravosodja, policije in izvrševanja kazenskih sankcij; prenovljene določbe o videonadzoru, biometriji itd.). Sprejem novega zakona se pričakuje v kratkem, saj bi Direktiva morala biti implementirana v slovenski pravni red že 6. 5. 2018.
3. 7. 2019: Nova Direktiva glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev
Evropski svet (ES) je junija 2017 sprejel novo Direktivo glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev (v nadaljevanju: SRD II) v družbah, ki kotirajo na borzi v EU. S spremembami, ki jih vsebuje SRD II, si EU prizadeva dodatno okrepiti položaj delničarjev in zagotoviti, da se sprejemajo odločitve, ki omogočajo dolgoročno stabilnost družb.
SRD II zagotavlja posodobitev Direktive SRD I in vsebuje zahteve v zvezi z nagrajevanjem direktorjev, identifikacijo delničarjev, omogočanjem uveljavljanja pravic delničarjev, posredovanja informacij in zagotavljanja preglednosti za institucionalne vlagatelje, upravljavce premoženja in pooblaščene zastopnike. Cilj SRD II je spodbuditi dolgoročno sodelovanje delničarjev, povečati preglednost v postopku glasovanja v zvezi z glasovanjem preko pooblaščencev in identifikacijo delničarjev ter izboljšati dialog med izdajateljem in vlagateljem.
Države članice EU so zavezane večino določb SRD II prenesti v nacionalno zakonodajo do junija 2019. Nova Direktiva je obsežna in bo povzročila pomembne finančne spremembe,povezane z reformami postopkov in zahtevami glede preglednosti, ki vplivajo na izdajatelje, upravitelje premoženja, skrbnike, centralne depozitarje vrednostnih papirjev in vrsto drugih posrednikov in ponudnikov storitev. Poleg tega SRD II vpliva na podjetja iz tretjih držav, ki opravljajo določene storitve.
V skladu z Direktivo SRD II bodo države članice morale zagotoviti, da imajo družbe pravico identificirati svoje delničarje. Poleg tega lahko določijo, da smejo družbe z registriranim sedežem na njihovem ozemlju zahtevati identifikacijo le za tiste delničarje, ki imajo več kot določen odstotek delnic ali glasovalnih pravic. Takšen odstotek je lahko min. 0,5 %. Prav tako bodo imeli vlagatelji in delničarji na skupščinah večje pravice, dostop do informacij o naložbeni strategiji ter boljši vpogled v dejanja svetovalcev pooblaščencev in v način oblikovanja navodil za glasovanje.
Vsebino Direktive SRD II bi morale države članice prenesti v svoj nacionalni pravni red do 10. junija 2019. Slovenija je vsebino Direktive SRD II že prenesla v nov predlog novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (novela ZGD-1K), ki je trenutno v javni obravnavi in čaka na dokončno potrditev.
17. 4. 2019
Dne 20.4.2019 bo stopil v veljavo Zakon o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/19 z dne 5.4.2019), ki na novo ureja definicijo poslovne skrivnosti. Do sedaj je bila poslovna skrivnost urejena v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in drugih področnih zakonih.
Novi zakon v slovenski pravni red prenaša Direktivo (EU) 2016/943. Njen prenos v nacionalne pravne rede držav članic Evropske unije naj bi zagotovil, da med njihovimi ureditvami ne bo pomembnejših razlik na tem področju. Zakon o poslovni skrivnosti predstavlja materialno-procesni predpis, ki določa definicijo poslovne skrivnosti in ter hkrati postopke in ukrepe v primeru kršitev. Namen zakona je celovito in enotno urediti področje poslovne skrivnosti, zato nova definicija poslovne skrivnosti nadomešča dosedanje pojme podane v ZGD-1 in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1).
Poslovna skrivnost zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki predstavljajo skrivnost in ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, imajo tržno vrednost, njihov imetnik pa je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da se jih ohrani kot skrivnost. Zakon nadalje določa zakonito in protipravno pridobitev, uporabo in razkritje poslovne skrivnosti ter ureja sodno varstvo. Z namenom takojšnjega prenehanja protipravnega pridobivanja, uporabe ali razkrivanja poslovne skrivnosti (tudi pri storitvah), še pred meritorno odločitev, zakon omogoča tudi izdajo začasne odredbe.
7. 2. 2019
Vrhovno sodišče RS je dne 16.1.2019 izdalo sodbo opr. št. X Ips 23/2018, v postopku revizije, v katerem je odločalo o dopuščenem vprašanju, in sicer: »Ali se naknadna vplačila, ki jih družba z omejeno odgovornostjo evidentira na postavki lastnega kapitala v okviru kapitalskih rezerv, vštevajo v vrednost kapitala ob pridobitvi (po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2) za namene ugotavljanja davčne osnove po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 in za odmero dobička iz kapitala (po poglavju 6.3 ZDoh-2)?«
Revident je v sodnem postopku izpodbijal odločbo davčnega organa, s katero mu je bila odmerjena in naložena v plačilo dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Odmero davčnega organa je potrdilo (upravno) sodišče prve stopnje.
Bistveno v obravnavani zadevi je, da se tudi po presoji prvostopenjskega sodišča (prav tako kot po presoji davčnih organov), naknadna vplačila (491. člen Zakona o gospodarskih družbah) ne vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2, saj se z naknadnimi vplačili ne povečata osnovni kapital družbe in družbenikov poslovni delež, kljub siceršnjemu povečanju premoženja družbe.
Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Stališče sodišča prve stopnje je, da se za namen odmere davka na dobiček iz kapitala v vrednost kapitala ob pridobitvi ne upoštevajo tudi naknadna vplačila družbenikov, medtem ko se ta vplačila upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti kapitala ob odsvojitvi.
Vrhovno sodišče RS takšnemu stališču ne sledi. Po presoji Vrhovnega sodišča RS se naknadna vplačila v kapital družbe z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) vštevajo v nabavno vrednost kapitala. Temelj navedenega stališča je predvsem v splošnem izhodišču, da je pri obdavčitvi treba slediti ekonomski vrednosti dohodka, saj gre za odraz ustavnega načela enakosti javnih bremen. Tudi z vidika načela davčne pravičnosti kot enega od vidikov enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) je treba pri obdavčenju z dohodnino izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja.
Stališče davčnih organov, da naj bi razlaga relevantnih določb ZDoh-2 pomenila, da kapital in njegova vrednost ob pridobitvi (93. in 98. člen ZDoh-2) pomenita le osnovni kapital, vplačan ob ustanovitvi družbe (d. o. o.), iz zakona ne izhaja. Taka razlaga nima podlage niti v jezikovnem pomenu uporabljenih določb, niti v sistemski razlagi, ob tem pa tudi iz namena predpisa izhaja, da je namen obdavčenja dohodka iz kapitala v dejanskem, ekonomskem povečanju premoženja, kar pomeni, da "kapital" po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2 ne more pomeniti zgolj osnovnega kapitala.
Plačilo osnovnega kapitala je ob ustanovitvi najpomembnejši vir financiranja d. o. o., vendar ni edini. Zakon dopušča poseben vir financiranja, naknadna vplačila, ki se uresniči tudi kasneje, če se za to pokaže potreba. V gospodarskem pravu je pojem kapitala družbe širok pojem in ne zajema zgolj osnovnega kapitala družbe.
V kapital poleg osnovnega kapitala spadajo še druge kategorije lastnega kapitala, ki so lahko vezane ali nevezane. Med vezane kapitalske kategorije spadajo kapitalske rezerve, med drugim tudi naknadna vplačila (4. točka prvega odstavka 64. člena ZGD-1). Zato je tudi v okviru relevantnih določb ZDoh-2 treba slediti tej opredelitvi pojma, ki ima temelj v gospodarskem pravu.
Ne glede na dejstvo, da se z naknadnimi vplačili ne povečuje osnovni kapital in posledično družbenikov poslovni delež - njemu pripadajoči skupek korporacijskih upravičenj – ostane tudi po izpolnitvi obveznosti dodatnega vplačila nespremenjen, velja poudariti, da se pravice in obveznosti iz poslovnega deleža delijo na upravljavske in premoženjske. V sklop premoženjskih pravic in obveznosti pa spadajo tudi tiste, ki so povezane z naknadnimi vplačili. To sta predvsem dolžnost njihovega vplačila, če je tako določeno v družbeni pogodbi, in upravičenje do vrnitve, če so zanjo izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.
Vrhovno sodišče šteje zato kot ključno, da so naknadna vplačila lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 torej po stališču Vrhovnega sodišča ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki pa je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2.
Zato je glede na temeljne značilnosti naknadnih vplačil in načel obdavčenja z dohodnino po presoji Vrhovnega sodišča treba šteti, da v poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Tako je torej treba šteti, da za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili.
Posledično je potrebno ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
16. 1. 2019
Vrhovno sodišče RS je dne 25.9.2018 v zadevi opr. št. III Ips 57/2018 izdalo sodbo, v kateri na dopuščeno revizijsko vprašanje, odgovarja, da status stranskega intervenienta kot ločitvenega upnika v stečajnem postopku nad tožečo stranko in prenos terjatve glavnega izvajalca ne izključujeta utemeljenosti ugovora tožene stranke, da so podizvajalci pred izvedbo cesije nanjo že naslovili zahtevke na podlagi 631. člena OZ (ki določa, da se lahko podjemnikovi sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane).
Skladno s sodno prakso ima uveljavljanje neposrednega zahtevka podizvajalca po 631. členu OZ učinek zakonite cesije. Za nastop takšnih materialnopravnih učinkov zadošča, da podizvajalec usmeri konkretiziran zahtevek naročniku z utemeljitvijo predpostavk, ki so določene v navedenem členu. Ob tem je Vrhovno sodišče tudi že zavzelo stališče, da na pravico do uveljavljanja neposrednega zahtevka sodelavca ne vpliva niti začet stečajni postopek nad glavnim izvajalcem.
Po uveljavitvi neposrednega zahtevka v skladu z navedeno določbo OZ lahko naročnik veljavno izpolni le podizvajalcu, za nastop takšnih materialnopravnih posledic ni potrebna tožba. Tako zavarovan položaj podizvajalca pa mora omogočiti tudi naročniku, da se potem, ko so nastopili učinki uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ, učinkovito brani proti zahtevkom glavnega izvajalca za plačilo iste terjatve.
V izpodbijani drugostopenjski sodbi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka (naročnik) izkazala, da je pred cesijo terjatve tožeče stranke (izvajalca) stranskemu intervenientu prejela dva zahtevka podizvajalca tožeče stranke. Z uveljavitvijo neposrednega zahtevka po 631. člena OZ je terjatev tožeče stranke prešla v premoženjsko sfero podizvajalca. Vrhovno sodišče je pri tem ugotavljalo ali ima lahko kasnejši odstop te iste terjatve, ki temelji na sklepu, izdanem v stečajnem postopku nad tožečo stranko, za posledico prenehanje materialnopravnega upravičenja tretjega, ki temelji na učinku uveljavljanja neposrednega zahtevka po 631. členu OZ.
ZFPPIPP takšne posledice (poseg v premoženjske pravne položaje tretjih) ureja zgolj za primere, ko bi tretji (v danem primeru podizvajalec tožeče stranke) moral v stečajnem postopku uveljavljati izločitveno pravico na premoženju, ki se obravnava kot del stečajne mase.
Izločitvena pravice je urejena v 22. členu navedenega zakona. V 3. točki prvega odstavka tega člena je urejena pravica zakonitega imetnika premoženja od insolventnega dolžnika zahtevati, da izvede razpolagalni posel in druga pravna dejanja za prenos te pravice v dobro te osebe. O potrebi po uveljavljanju izločitvene pravice je v tem smislu mogoče govoriti samo v primeru, ko je za učinkovit prenos te pravice potreben tudi poseben razpolagalni posel.
V primeru učinka zakonite cesije terjatve na podlagi 631. člena OZ ne gre za tak primer, saj pravne posledice (prehod terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca) nastopijo že ob izpolnitvi zakonsko določenih pogojev. Ker nad terjatvijo pojmovno ni mogoča posest, se tudi ni mogoče smiselno sklicevati na določbo 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP (ki določa, da je izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika). Zato ni mogoč zaključek, da bi materialnopravno upravičenje tretjega prenehalo že v posledici neuveljavljanja izločitvene pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko (sedmi odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je materialnopravno zmotna presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena.
Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku.
Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.
20. 12. 2018
Evropsko sodišče za človekove pravice je 11.12.2018 na javni obravnavi razglasilo sodbo Velikega senata v zadevi Lekić proti Sloveniji, s katero je razsodilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (varstvo lastnine). Pritožnik je Sloveniji namreč očital, da je s tem, ko je sprejela pravno ureditev, na podlagi katere je bila iz sodnega registra izbrisana družba, katere družbenik je bil, sam pa je osebno postal odgovoren za njene dolgove, kršila njegovo pravico do mirnega uživanja premoženja.
Sodišče je ugotovilo, da ukrep, ki je določil, da pritožnik osebno odgovarja za dolgove izbrisane družbe, katere družbenik je bil, nedvomno predstavlja poseg v mirno uživanje lastnine, vendar je bil zadevni ukrep zakonit. Glavni namen poseganja države v pravice pritožnika je bil v javnem interesu, saj se je želelo z novo sprejeto pravno ureditvijo zagotoviti finančno stabilnost na gospodarskem trgu v prehodnem obdobju od socialističnega do svobodnega tržnega gospodarstva.
V skladu z navedenim ter upoštevajoč druge okoliščine konkretnega primera je sodišče ugotovilo, da prehod odgovornosti za dolgove družbe na pritožnika ne predstavlja nesorazmernega ukrepa in tudi ne pretiranega individualnega bremena za pritožnika.
Dne 27.4.2018 je začel veljati Zakon o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb (ZPPDID), na podlagi katerega so se prekinili vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, v katerih upniki ali upnice izbrisane družbe uveljavljajo terjatve zoper družbenike ali družbenice take družbe ali njihove pravne naslednike ali naslednice, ki še niso končali. Glede na odločitev v zadevni sodbi, kjer ni bila ugotovljena kršitev človekovih pravic in v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZPPDID je pričakovati, da se bodo prekinjeni postopki v kratkem nadaljevali.
15. 11. 2018
Evropska Komisija je 25. 4. 2018 oblikovala predlog spremembe Direktive (EU) 2017/1132 o uporabi digitalnih orodij in postopkov v pravu družb. Predviden čas glasovanja o zadevnem predlogu v institucijah EU je v prvi polovici leta 2019. Zadevni predlog je odziv na čedalje večjo digitalizacijo trga, t.j. uporabo digitalnih orodij s strani družb, in potrebo EU po zdravih in uspešnih družbah, ki z lahkoto delujejo na enotnem trgu.
Znižanje stroškov in poenostavitve, ki ji prinašajo nova pravila, naj bi imela še posebej pozitiven učinek na mikro, mala in srednja podjetja, ki v EU močno prevladujejo. Spodbudila naj bi delovna mesta, rast in investicije. S povečano rabo digitalnih tehnologij skozi celoten življenjski cikel družb pa naj bi nova ureditev prispevala k oblikovanju enotnega digitalnega trga.
Predlog spremembe Direktive ureja ustanovitev družbe in podružnic preko spleta, tako da ni več potrebna osebna prisotnost vložnika, kar močno zmanjša stroške ustanavljanja. Pomembno novost za čezmejno ustanavljanje družb in podružnic predstavlja obveza držav članic, da zagotovijo enostaven dostop in izčrpne informacije o zadevnih postopkih prava družb, obveznostih in formalnostih, vsaj v uradnem jeziku EU, ki ga razume največje možno število čezmejnih uporabnikov. V zadevnem jeziku morajo države članice na spletu na voljo dati tudi predloge ustanovitvenih aktov. Države članice lahko zahtevajo informacije od drugih držav članic glede prepovedi opravljanja funkcije direktorja.
Predlagana pravila o razkritju podatkov o družbah, ki se razkrijejo z vnosom v poslovni register, so v skladu z načelom »samo enkrat«, kar odpravlja nepotrebno posredovanje istih podatkov družbe različnim organom. Na podlagi tega načela je podan tudi predlog določbe, da mora država članica, v kateri je registrirana družba, prek sistema povezovanja registrov obveščati državo članico, v kateri je registrirana podružnica družbe, o spremembah nekaterih podatkov o družbi.
Predlog direktive predvideva razširitev nabora brezplačno dostopnih podatkov o družbah (nekdanje firme, spletišče, pravni status in dejavnost), kar bo podjetjem in zainteresiranim stranem olajšalo zbiranje in preverjanje pomembnih informacij na področju poslovnih odnosov. Spremenjena pravila omogočajo tudi razvoj povezovanja registrov in s tem povezane evropske osrednje platforme.
6. 11. 2018
Vrhovno sodišče RS je dne 18.7.2018 izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 291/2017, s katero je odločalo o reviziji v postopku ugotavljanja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je v času odpovedi užival varstvo pred odpovedjo iz dveh naslovov, in sicer kot delavec invalid po 116. členu ZDR-1 in kot delavec pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1.
Tožnik je bil v času zaposlitve pri toženki z odločbo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Zaradi tega mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom.
Tožnica je tožniku kljub negativnemu mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je bil v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi star 56 ter ni bil upravičen do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino.
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik užival varstvo pred odpovedjo iz dveh naslovov zaradi česar je nastopila situacija iz 117. člena ZDR-1 o večkratnem varstvu pred odpovedjo. Sodišče je prav tako ugotovilo, da tožnik uživa močnejše varstvo po 114. členu ZDR-1 zaradi česar mu toženka brez njegovega pisnega soglasja ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da zanj ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta.
Drugi odstavek 116.člena ZDR-1, določa, da se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu uporabijo določbe zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. Če se torej delavcu odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti, mora ta tako uživati enako varstvo, kot če bi mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR-1 je namreč odpravil nejasnosti v zvezi z vprašanjem, ali lahko pride do konkurenc varstva pred odpovedjo po različnih zakonskih podlagah v smislu 117. člena ZDR-1, torej tudi v primeru odpovedi iz razloga nezmožnosti zaradi invalidnosti z dodanim besedilom »in glede posebnega varstva pred odpovedjo«.
2. 10. 2018
Vrhovno sodišče RS je dne 13.6.2018 izdalo sodbo opr. št. III Ips 115/2016, s katero je odločalo o reviziji v postopku ugotovitve ničnosti pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev, ki sta ga sklenili pravdni stranki za zavarovanje posojila, ki ga je tožena stranka odobrila družbi, ki je s tožečo stranko v dejanskem koncernu (razmerja so urejena v 545.členu ZGD-1). Tožeča stranka (d.d.) je namreč trdila, da zadevna pogodba v resnici predstavlja prepovedano prikrito vračilo vložka v smislu tretjega odstavka 227. člena ZGD-1.
Sodišče je odločilo, da tožeča stranka kot odvisna družba ne more uspešno uveljaviti zahtevka zoper toženo stranko kot tretjo osebo, saj pravila koncernskega prava pasivne legitimacije tretjih oseb ne predvidevajo. Enako velja za zahtevek družbe zoper tretjo osebo, ki temelji na 233. členu v zvezi z 227. členom ZGD-1. Vrnitveni zahtevek, ki je urejen v 233. členu ZGD-1, je korporacijskopravni zahtevek in ga je mogoče uveljavljati le v razmerju med družbo in delničarjem.
Tretje osebe, kot jih je po noveli ZGD-1I treba razumeti v smislu prvega odstavka 233. člena ZGD-1, niso katerekoli osebe, s katerimi družba sklene prepovedan pravni posel.
Gre za tretje osebe, ki prepovedano plačilo prejmejo za račun delničarja, za izplačila, ki jih družba izvrši tretji osebi po delničarjevem naročilu, ali za družinske člane ali druge z delničarjem povezane osebe oziroma za navidezne tretje osebe, ki so dejansko delničarji. Nikakor ne gre za osebe, ki izplačilo prejmejo v zvezi z zasledovanjem svojega poslovnega interesa (na primer banke, ki zagotovijo posojilo v zameno za zavarovanje vračila posojenega zneska), kot je v konkretnem primeru tožena stranka.
V sodbi je nadalje pojasnjena potencialna pasivna stvarna legitimacija tožene stranke na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava, ki urejajo ničnost pravnih poslov ter slaba vera tožene stranke kot predpostavke za ugotovitev ničnosti pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev.
21. 9. 2018: Umetna inteligenca in upravljanje s projekti
Dandanes smo na pragu tako imenovane digitalne revolucije, ki se je začela na začetku tega tisočletja z razvojem svetovnega medmrežja, ki ga vsi imenujemo internet. Digitalna revolucija bo bistveno spremenila tudi področje upravljanja s projekti, poslovno področje, ki je del vsakdana vsakega gospodarskega subjekta. Na splošno so se oblikovala štiri področja, na katerih bo umetna inteligenca vplivala na upravljanje s projekti in sicer na področjih integracije in avtomatizacije, robotskih asistentov, robotsko učenje na področju upravljanja s projekti in avtonomnega upravljanja s projekti.
Na področju integracije in avtomatizacije umetna inteligenca že uporablja vnaprej pripravljene predloge dokumentov ali vnaprej določen potek dela ali identificira težave pri odvijanju projekta. Podjetja uporabljajo robotske asistente, ki jim pomagajo pri sledenju dela članov ekipe na določenem projektu, pri čemer lahko managerji vidijo, kdo je največ prispeval na določenem projektu. Prav tako podjetjem pomaga umetna inteligenca na področjih robotskega učenja na področju upravljanja s projekti, kjer umetna inteligenca pomaga na področju izbire članov ekipe za določene projekte glede na podlagi socialnega označevanja (social tagging).
Največji izziv za nadaljnji razvoj umetne inteligence na področju upravljanja s projekti je obdelava velike količine historičnih podatkov skupaj s podatki iz trenutnega projekta kot tudi želje samih podjetjij, saj nekatera si želijo le, da umetna inteligenca poskrbi za administrativne naloge, medtem ko si druga želijo, da bi umetna inteligenca prevzela večji del nalog pri upravljanju s projektom.
Naši kolegi v PwC Švica so pripravili poročilo na področju Umetna inteligenca in upravljanje s projekti
13. 9. 2018: Interpretacija e točke 13. člena GDPR
Štiri mesece po začetku veljavnosti Splošne Uredbe o varstvu podatkov 2016/679 (EU) ("GDPR") še vedno ostaja veliko vprašanj, ki niso popolnoma razrešena. GDPR v 13. členu, v katerem ureja katere podatke mora upravljavec sporočiti posamezniku na njegovo zahtevo, določa tudi, da mora upravljalec posamezniku sporočiti tudi vse uporabnike ali kategorije uporabnikov, ki so prejeli njegove osebne podatke, kadar jih je upravljavec obdeloval.
To je zelo stroga določba, saj po sami gramatikalni razlagi in definiciji uporabnika je to lahko čisto vsaka pravna ali fizična oseba, kateri so bili osebni podatki posameznika razkriti z izjemo javnih organov, ki so jim razkriti osebni podatki v okviru poizvedbe v skladu z evropskim ali slovenskom pravom. Ali so lahko sedaj upravljavci, ki obdelujejo velike količine osebnih podatkov in jih pri tem morajo razkriti tudi velikemu številu uporabnikov, ogroženi zaradi preobremenitve v primeru velike količine zahtev posameznikov za posredovanje informacij o obdelavi osebnih podatkov?
To je odvisno od ravnanja in interpretacije zakonodaje slovenskega organa za varstvo podatkov, informacijske pooblaščenke. Pa vendarle, ali zakonodaja dopušča informacijski pooblaščenki kaj maneverskega prostora v tem primeru?
Za pomoč pri interpretaciji in implementaciji zakonodaje s področja varstva podatkov Vam lahko PwC Legal Slovenia z veseljem pomaga in zagotovi, da ste popolnoma brez skrbi, ko pride do varstva osebnih podatkov.
10. 9. 2018
Dobiček je eden najpomembnejših motivov za udeležbo v kapitalski družbi in je praviloma v celoti namenjen za izplačilo družbenikom, a le če določila družbene pogodbe ne določajo drugače. Ali lahko družbeniki v d.o.o. zahtevajo delitev dobička v višini 4% osnovnega kapitala oziroma izpodbijajo sklep o delitvi bilančnega dobička na podlagi določil ZGD-1, ki veljajo za d.d.? Odgovor na to vprašanje si lahko preberete v prispevku mag. Sanje Savič, vodje pravnega oddelka PwC Slovenija, objavljenem v zadnji številki revije Direktor.
6. 9. 2018
Z dnem 15.8.2018 je stopila v veljavo nova Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, ki sta jo sklenila Sindikat delavcev trgovine Slovenije kot predstavnik delavcev in Trgovinska zbornica Slovenije, Združenje delodajalcev Slovenije ter Gospodarska zbornica Slovenije na strani delodajalcev. Nova kolektivna pogodba trenutno zavezuje samo navedene pogodbene stranke oz. njihove člane, v primeru izdaje sklepa o ugotovitvi razširjene veljavnosti s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa bo zavezovala vse delodajalce na področju dejavnosti trgovine.
Novost glede na predhodno ureditev, med drugim, predstavlja jasneje opredeljen tedenski delovni čas, podrobnejša ureditev izmen, omejitev dela ob nedeljah in prepoved dela ob vseh praznikih, ki so določeni kot dela prosti dnevi, povišanje dodatka za delo ob nedeljah, natančneje določen dodatek za nadurno delo, povišanje najnižjih povračil stroškov za prehrano in službena potovanja, povišanje najnižjih osnovnih plač od I.–V. tarifnega razreda za 5 odstotkov s 1.1.2019 ter še za 2 odstotka z julijem 2019, povišanje najnižjih osnovnih plač VI. in VII. tarifnega razreda za 10 odstotkov prav tako s prihodnjim letom, določitev regresa v višini minimalne plače.
3. 9. 2018: Na delovnem in socialnem sodišču vložena prva kolektivna tožba v Sloveniji
S sprejetjem zakona o kolektivnih tožbah je Slovenija uvedla institut kolektivnih tožb, ki bo oškodovanim posameznikom in pravnim osebam omogočal lažje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov in zahtev za prepoved nezakonitih ravnanj v primerih množičnih kršitev njihovih pravic.
Zakon je začel veljati 21. oktobra 2017, uporabljati pa se je začel 21. aprila 2018. Z uveljavitvijo zakona o kolektivnih tožbah je vzpostavljen tudi portal kolektivnih tožb. Na portalu, ki prikazuje podatke do 26. julija, je zabeležena prva kolektivna tožba, in sicer tožba Sindikata ministrstva za obrambo vložena na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.
Poleg kolektivne odškodninske tožbe zakon predvideva tudi možnost vložitve kolektivne opustitvene tožbe, s katero se zahteva opustitev nezakonitih ravnanj kršiteljev, ter postopek sklenitve kolektivne poravnave v primerih množičnih oškodovanj.
Contact us
